Za-upanje v dobro in dobroto
Žnidaršičeve meditacije o življenju so pogovor s samim seboj in dar drugim, da bi lažje upali in zaupali. V to, da je v življenju vedno vse prav, četudi je na prvi pogled drugače; širša slika zažari s svetlobo dobrega, ki se je zgodilo, četudi je pisec Govorice življenja. pri sedemindvajsetih padel s češnje in postal tetraplegik. Ampak če ne bi - bi bil tako moder, kot danes je? Bi zmogel priti do takih globin samega sebe, kot je? Bi znal živeti zdaj in tukaj tako polno, radostno in mavrično, kot zna? Toda saj čeja ni! Kar vse je, kot je, če obstaja samo v spekulaciji, v življenju nikoli.
Svet poka po šivih, ljudi je strah, zastrupljeni so zemlja, voda in zrak, tudi preštevilne človeške duše živijo v temi. Ker prevladujejo materialistične vrednote in je denar sveta vladar. A to je samo del zgodbe, drugi del je nasprotne barve: vse več ljudi veruje v dobro, ker so sami dobri; sprejemajo življenje kot darilo, ker ga sami podarjajo drugim; vrtovi in njive cvetijo, ker nosijo rože v svojih srcih tisti, ki jih gojijo. Eden izmed njih je Benjamin Žnidaršič. Človek, ki pogumno odgovarja na edino zares usodno vprašanje: KDO SI? In pusti, da življenje teče skozenj, ker ve, da je vse dobro in prav. Da v življenju ni porazov, temveč so samo izkušnje. Da nikoli ne izgubljamo, ne da bi hkrati dobili. In da ni pomembno, kako dolgo je življenje, ampak koliko je vredno.
Kadar napiše knjigo tak - pretočen, dober in lep človek - je knjiga vredna branja. Ker vsebuje posebno moč: je živa, živa. Kot bi se s teboj pogovarjal dober prijatelj, ki te spodbuja: veseli se, radostno opravljaj svojo življenjsko nalogo, bodi ustvarjalen, ukvarjaj se s športom ... In naj te ne bo strah - ne bolezni, invalidnosti, ne starosti, ne smrti. Ljubezen je namreč več od tega, več od bolezni, invalidnosti in starosti. In več od smrti. Zato, piše v tej knjigi, je človek prihodnosti - človek ljubezni. Sleherni, ki bo prebral Žnidaršičeve meditacije o življenju in bo začutil, da prebira pravzaprav svoja lastna spoznanja, je že na poti. Na tej poti v prihodnost, ki ji je ime - LJUBEZEN.
Prof. dr. Manca Košir
ivljenja. pri sedemindvajsetih padel s češnje in postal tetraplegik. Ampak če ne bi - bi bil tako moder, kot danes je? Bi zmogel priti do takih globin samega sebe, kot je? Bi znal živeti zdaj in tukaj tako polno, radostno in mavrično, kot zna? Toda saj čeja ni! Kar vse je, kot je, če obstaja samo v spekulaciji, v življenju nikoli.
