Zlate perutnice

Pred sabo rišem si prelepe like,
beseda motna jih težko nariše,
thumb_zlate perutnice.jpg
oblike čudne le težko opiše.
Iz dragih kamnov delam mozaike.

Morda je le vprašanje tega časa,
ko drugi breg mi orjejo minute,
kot dar ljudem so v svet bile posute,
da izgubijo se v molitvi glasa.

Zato ne bom si prosil odpuščanja,
le sanjal plahe sreče bom dobrote,
očiščena ne kaže ti slepote!

Mogoče kdaj želel si bom kesanja,
objem rumene sončne si toplote?
Počakam, da vzdrhte nebeške note!


IZGUBLJENE ILUZIJE thumb_zlate_perutnice1.jpg

V ta kruti svet - ponižno zrem v noč,
čeprav stojim kdaj na ledeni plošči
in voda kakor velik dar jo lošči,
poljublja jo in kaže njeno moč.

Prav takrat ko slišim hladen šum valov,
iluzije dobijo žametne oči,
z vsem bleskom ne bojijo se noči
in ne bojijo zreti se v svet grobov.

Obraz ne skriva temne bolečine,
pa vedno trdno upam v lepe sanje,
ki v zavetju dajo mi spoznanje.

Pogrezni vame se, nevidni duh,
s katerim si življenja njivo orjem,
nešteto slik mi skrivaš za obzorjem!


GLOSA

Svet oživlja mi davnina, thumb_zlate_perutnice2.jpg
zakopan je glas spomina,
sile časa veže zmota,
ostala žalost bo sirota.


Lepše sonce tli pred vrati,
iskre v mraku se sijo,
vse kar je temno je svetlo,
s spomini jaz na trati,
si hudič in brat sem hkrati.
Krog in krog je le praznina,
zliva se v kup sivina,
svetišče znotraj mi molči,
ta vonj spomina se blešči,
svet oživlja mi davnina.

Ne želim se smrti vdati,
strlo je pri srcu kamen,
ni še vsak ugasnil plamen,
tam na topli srčni plati,
so stopili se pečati.
Zdaj v duši je vsebina,
solza vidu je tujina,
sreča mi zaklade nudi,
šviga tihi žar v grudi,
Zakopan je glas spomina.

Sem odet z prejšnjo slavo,
roji sreče so čudesa,
bliže času so nebesa,
cvet ljubezni za spremljavo,
duh ugledal je bleščavo.
thumb_zlate_perutnice3.jpg
Duša srcu je porota,
prejšnja leta so pomota,
sam natočim svoji žeji,
strah sedi na trhli veji,
sile časa veže zmota.

Zrem s krili v daljavo,
dosti je prostora zanje,
sanje zdaj so plodno stanje,
našel sem si trezno glavo,
svojem svetu dal trdnjavo.
Sporna so človeku pota,
tok modrosti je pohota,
blisk skušnjave se odteka,
sladkosti reka jo preseka,
ostala žalost bo sirota.


ZLATE PERUTNICE

Skoz okno svet me, žarek sonca vabi,
drhtečih rok želim si v jato ptic,
želim, da dale bi mi zlatih perutnic,
le duh v meni pravi mi: "Pozabi!"

Le vetrič blag iz te prelepe slike
mi stresa misel svetlo in veliko,
čeprav le slutim njihovo obliko,
daje roke kot veje so trstike.

Prav to, kar tu znotraj polno mi lebdi,
kar daje občutek mi velikih rok,
da bi drugim podaril še lastni sok,

namesto rok peruti sonce naredi,
mi da občutek veličastne sreče,
da ne bojim se svoje temne ječe.

PESMIM ZA POPOTNICO

Z leti življenja so moje misli pobegnile iz vsakdanjih izkušenj. Pa ne zato, da bi ga ponižale, temveč zato, da bi se mu izmaknile v neki drug svet, v katerem življenje popolno in drugače doživlja svojo zgodbo. Ta zgodba se je začela ne takrat, ko sem omahnil s češnje v neki neznani svet, marveč nekaj let kasneje, ko sem popolnoma nemočen čakal, da pride bela nevesta, kot sem v eni izmed pesmi imenoval smrt. In ta me je takrat čakala, da bi omagal. Prav takrat, ko mi je bilo najhuje, sem zbral tisto energijo, ki je značilna za boj na življenje in smrt. Ob tem pa sem spoznal neko novo dimenzijo, ki mi je pokazala vrednost našega življenja in dejstvo, da je strah glavna ovira sreče.