Ritem srca
MEGLICE
Na koncu zbirke je Benjamin Žnidaršič zapisal:
Iz daljave v mraku
so prišle,
kot da so v strahu,
prekrile so vse gredice,
prekrile vse cvetlice.
Oči odprite
vi, ki še vedno spite,
iz meglic se dan prebuja,
se žarki sonca kažejo izza hribov,
narava vsa boji se gibov,
gib vsak ubranost moti,
ta mir daje mi peruti.
Duša moja vsa je polna,
ljubezen iz nje se lije,
iz nje za vse se sije,
iz čaše te vsak si lahko nalije.
SONČNI ZAHOD
Drseče po nebesnem svodu se umika sonce,
dan za dnem njegov korak je vedno isti,
vedno gre po isti poti,
korak njegov pota ne izrabi.
Na zadnjo danes podalo se je pot,
s prelepo barvo obsijalo je nebesni svod,
v mraku vidi se povsod
in kliče zvezde - pridite na shod!
Ko sonce dozori,
nas s toplo roko še zadnjikrat obsije,
v oči ugašajoče prikradejo se sanje,
ki prinesejo nam čudovito spanje.
POMLAD
O, kako prelep je letni čas - pomlad!
Ko prebudi se vsa narava,
ko ptički zapojo,
ko prvo cvetje zacveti,
ko drevju listje
veje okrasi,
vse vzkipi od pričakovanja
in v srcu zabrsti,
novega življenja
vse se veseli.
Ni ga večjega veselja,
kot je rojstvo novega življenja.
GREM S SVOJIM KRIŽEM
Po poti grem
in gledam naokrog,
vsi okrog mene zbirajo se v krog,
s pogledom vame strmijo,
ko jih pogledam, kot kipi se zdijo.
S križem svojim
po poti grem naprej,
po poti, ki več nima mej,
ki drugih nima več smeri,
ki v srcu pušča le sledi.
V čem sem drugačen od drugih,
od tistih,
ki okrog mene zbirajo se v krog,
ki gredo s svojim križem
lahkih nog?
Ne bojim se jih - ljudi,
mogoče križ moj bode jih v oči,
mogoče moje življenje brezizhodno se jim zdi,
ker križ je velik in opazen,
še ni rečeno, da je prazen...
V sebi sem čutil potrebo, da ob koncu nekaj zapišem. V letih, ko sem pisal te pesmi, sem si nekako privzgojil nov odnos do življenja. Vsak poraz sem začel jemati kot zmago, saj sem pri vsaki težki preizkušnji, tudi če sem nekaj izgubil, mogoče še več pridobil. Spoznal sem, da je to nekaj največjega, nekaj svetega.
Življenje, naj bo tako ali drugačno, moraš znati izkoristiti do največje možne mere in mu pustiti prosto pot. Vsak bi se moral tako kot potapljač, ki mu zmanjkuje zraka, odriniti od tal, nad gladino pa zajeti s polnimi pljuči. Takrat bi se vsak zavedel svojega dihanja in vsak dih posebej doživel kot podarjen užitek.
...
