Most na drugi breg

Pesniška zbirka štirih:

Darinka SLANOVEC, Marjetka SMREKAR, Ljubica Jančar in Benjamin ŽNIDARŠIČ Zahvala:


Avtorji se prisrčno zahvaljujejo gospe Sonji Kuntner, gospe Marjanci Jemec-Božič, gospe Andi Peterlin in gospodu Helmutu Sauermannu za Vaš prevod, ilustracijo in lektoriranje.
Z Vašo pomočjo je postala ta knjiga tudi Vaša.

 

 

UVODNA BESEDA PESNICE NEŽE MAVRER

ŠTIRJE V ENI ZBIRKI

Skupen nastop štirih pesnikov - invalidov v eni zbirki bi najlažje poimenovali DOM ali NAŠ DOM. Različni so tako po snovi, po podajanju le-te, po odnosu do sveta in ljudi - pa tudi po starosti in spolu, kar pesmi izredno zniansira. Ta je zagnan v življenje in nebo kot Most nanosilni steber; druga prefinjena, drobno rezljana in dehteča - cvetje na oknih, cvetje na gredi, cvetje s trnjem ... Tretja je cesta, včasih stezica, smerokaz, ki vabi ljudi v ta dom, v njihov dom. Četrta pa z odkrito močjo, pretresljivo prizadeto opaše svoj vrt in hišo s plotom zavedanja drugačnosti. Vendar so vrata v ograji široko odprta, saj je v tej hiši, na tem vrtu več, kot si zdravi ljudje pogosto predstavljamo.Težko in tvegano je delati primerjave med ljudmi; še teže med ustvarjalci, pisci. Resnično je le to, da se vsi mučimo, da smo vsi kdaj pa kdaj srečni. Kolikšno je to trpljenje in kakšna sreča - za to ni enotnega merila. Večina ljudi je prepričana, da je prav njihovo (njeno, njegovo) življenje najtežje ... Večina ustvarjalcev si želi, si prizadeva, da bi bili čim boljši, najboljši v svojih delih. To hotenje je gorivo, ki žene voz življenja in ustvarjalnost.

 

 

Benjamin Žnidaršič je o sebi vse bistveno povedal že sam. Ostale tri niso tako zgovorne - a Benjaminove besede donekje veljajo tudi zanje: » ... videti, kaj mi ima ponuditi takšno (invalidsko) življenje in če se lahko kaj naučim, da ne bi - ko bom umiral - spoznal, da nisem nikoli živel.«Lasten križ - teža življenja izostri pogled na stiske drugih. V nasprotju s svetovno trgovsko usmerjenostjo bi morda lahko rekli, da je treba iti s poti tistim vedno zdravim in samozadovoljnim ljudem - saj sočloveka z lahkoto prezrejo in pohodijo ... Benjamin Žnidaršič ima toliko pesniške moči, da iz sleherega trenutka zmore iztisniti verz. V odločnih in nemerjenih zamahih izrisuje metafore. »Biti otroški in se igrati v krogu
ustvarjenih stvari -
(tu se lahko začne in konča tragedija, če igre niso otroške).
Ljubica Jančar ima moč, da pokliče, prikliče ljudi k sebi - ker ona ne more hiteti k njim. Ne govori samo v lastnem imenu (tako je čutiti) - piše v imenu vseh, ki potrebujejo moč in pomoč zdravih, krepkih; nagovarja vse, ki skorajda slepo in brezglavo vedo le zase. Sonce sije za vse.
»... bolečina telesa zbudi bolečino duše ...«
Marjetka Smrekar je grozljivo pretresljivo odkrita: »Ljubila bi nekoga. Pa sem vredna tega? Zdrav človek me verjetno ne bi hotel, invalid pa ...saj mu niti streči ne bi mogla. Ostaja mi le še odpoved.« Povsem drugačen svet: zavedanje invalidnosti, materine ljubezni in nemoči; zavedanje lastne nesreče in sreče - oboje povsem drugačno od doživljanja zdravih ljudi. Podobe svitanja, ugašanje dneva - z vsemi asociacijami na človeško življenje - so enkratne. Med toploto sonca in praproti se prikrade jesen. To je čas preizkušenj. Marjetka Smrekar jih doživlja in izpisuje v tančinah, ki mejijo že na ostrino in nehote spečejo - kot urez ostre trave. Avtorica se rešuje v upanje in vero, da bo po koncu življenja večna pomlad. Neža Maurer

V Žnidaršičevih verzih ni čutiti prizadetosti, zaprtosti. To pomeni: duša je zdrava, nepoškodovana, zmožna veselja, ljubezni. Pesmi dajo čutiti, da je življenje prepolno - tudi lepega:
»Ko se nad reko rojeva dan
in se po kamnih lovijo kaplje večnosti,
čakam na pesem ...«

 

Darinka Slanovec prefinjeno tke verze kot kitajsko svilo: tako mehko in tako močno. Na svileno vrv se je možno tudi obesiti ... Tudi novo besedo ustvari, kadar ji v znanih zmanjka najustreznejši odtenek; (npr.: Igračnica.)

 

Če B. Žnidaršič predstavlja v tej skupini spontanost in silovitost - predstavlja Darinka Slanovec izbrušenost verzov in prefinjenost čutenja, čustev. A glej, tudi v njenih pesmih ni opazne zamejenosti, prizadetosti - v njih je občutljivost trepetlikinih listov in moč debla.

 

Po načinu izpovedovanja se včasih bolj drugič manj približa ljudskim pesmim. To je med četverico njen delež. Tudi pomen domačih - matere - za invalidnega človeka, izpiše z globoko doživetostjo. Trda invalidska resničnost je v njenih pesmih in istočasno moč, ki bodri tudi druge. Iz pridušene bolečine - nekje vmes med krikom in molkom - se vzdigne pesem, močnejša od obeh.

 

»To je samo moje, ljudje.
Imam več, kot si mislite,
čeprav ne doživljam sreče,
kakršna je vaša.«

 

»Živeti, trpeti, ostati ...« ta njen verz zveni kot geslo.